Kdo sem?

»Napiši mi prosim nekaj o sebi, da bom dala v predstavitev za razstavo,« se je glasila prošnja.

Ja itak, ni problema, glede na to koliko člankov, novic, kolumn in blogovskih zapisov sem spisala v svojem času, par besed o meni pač ne bi smelo predstavljati težav.

Razen…, da temu ni bilo čisto tako. Ker sem nenadoma ugotovila, da v bistvu ne vem o katerem delu naj pišem. O tem, kaj vse sem počela v življenju?

Tega je mnogo preveč za kratek opis.

O tem, kakšne nazive sem imela po inštitucijah in s čim sem služila kruh?

Ne ne, to bo čudno in kaotično.

O tem, kaj vse še bi ali o tem kaj sem želela nekoč in kaj vse sem res spravila skozi?

Ne, tudi to ne bo ok.

Em, kaj pa o tem, koliko sem stara in kje živim in kaj počnem, ko ne počnem ničesar?

Presuhoparno.

Mogoče malo vsega? Ampak po katerem receptu naj stvari zmečem skupaj?

Skuhala sem si kavo in sedla na balkon.

In razmišljala.

Pa vmes malo pojamrala komu, ki je priletel mimo online, da res ne vem kaj naj spišem.

…

Po kaki uri sem ugotovila, da v bistvu nimam pojma kdo sem, ker se s tem že dolgo ne ubadam več.

Ker sem to kar sem.

Ker znam veliko, a ne vsega. Ker sem marsikaj in marsikdo, a redkokatero družbeno-podeljeno nalogo opravljam v skladu z nepisanimi pravili, ker pač rada malo po svoje prilagajam odziv na trenutno situacijo.

Ker verjamem, da je tako prav in nismo tu zgolj zato, da izpolnimo pričakovanja drugih o tem kakšni naj bi bili, da bi se spodobilo in drugih ne bi spravljali v zadrego, medtem ko se sami trudijo izpolnjevat pričakovanja nekoga tretjega.